Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Amnesty International Slovenija, Mirovni inštitut, Socialna zbornica Slovenije, Srebrna nit – združenje za dostojno starost, združenje Spominčica – Alzheimer Slovenija, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zveza društev upokojencev Slovenije – Zveza DUS in Ženski lobi Slovenije zahtevajo od vlade, da čim prej pripravi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo vsem državljankam in državljanom omogočil dostop do potrebnih storitev ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. Podpisane organizacije prav tako zahtevajo dvig javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe, krepitev načel solidarnosti in socialne države pri skrbi za starejše in vse, ki so v vsakodnevnem življenju odvisni od tuje pomoči in oskrbe, ter pospešen razvoj javne mreže izvajalk in izvajalcev socialnovarstvenih storitev. Zakon mora zagotoviti tudi ugodnejše pogoje za razvoj čim bolj raznolikih oblik oskrbe in odpraviti dolžnost otrok, da doplačujejo socialnovarstvene storitve za svoje starše. Organizacije zahtevajo še javno objavo pripravljenega delovnega osnutka zakona, vključno s pripombami deležnikov in z argumenti za njihovo (ne)upoštevanje, ter aktivno vključenost vseh deležnikov v pripravo novega zakonskega predloga. Prav tako predsedniku vlade svetujejo razmislek o ustanovitvi samostojne institucije, kot je ministrstvo za starejše, ki bo odgovorna za celostno urejanje področja skrbi za starejše v Sloveniji.
Podpisane organizacije od predsednika Vlade Republike Slovenije, ministra za zdravje in ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zahtevajo:
Sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo vsem državljankam in državljanom omogočil dostop do integriranih storitev dolgotrajne oskrbe ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. Zakon mora v središče postaviti uporabnice in uporabnike ter njihove potrebe, temeljiti mora na solidarnosti in uresničevati ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki vsem svojim državljankam in državljanom zagotavlja možnosti za dostojno življenje v vseh življenjskih obdobjih. Potrebe uporabnic in uporabnikov presegajo skrb zgolj za njihovo telesno in duševno zdravje, zato jim mora zakon omogočiti tudi socialno blagostanje (družbeno sprejetost in vključenost) in toliko avtonomije, kolikor jo zmorejo. Prav tako mora jasno določiti vire financiranja, natančno opredeliti, kaj so storitve dolgotrajne oskrbe, vključno s seznamom pravic, ter urediti sodelovanje med različnimi organi in službami pri njegovem izvrševanju. Zagotoviti mora ugodne pogoje za razvoj preventivnih socialnih in zdravstvenih ukrepov ter sodelovanje nevladnih organizacij. In nenazadnje, zakon morajo spremljati različni podporni ukrepi, kot so programi financiranja adaptacij stanovanj, vgradnje dvigal, prevoznih storitev in drugi, ki starejšim olajšajo življenje, hkrati pa lahko razbremenijo sistem dolgotrajne oskrbe.
Dvig sredstev za dolgotrajno oskrbo na evropsko povprečje. Obstoječi finančni viri ne zadoščajo potrebam vse večjega števila starejših ter oskrbe in pomoči potrebnih, zato je nujno zagotoviti dodatna sredstva in dvigniti delež sredstev za dolgotrajno oskrbo v bruto domačem proizvodu vsaj na raven povprečja Evropske unije. Slovenija za dolgotrajno oskrbo trenutno nameni 0,9 % BDP-ja, kar je občutno manj od evropskega povprečja, ki znaša 1,4 % BDP-ja. Povečanje mora temeljiti na javnih sredstvih, saj lahko v Sloveniji starostnik z obsežnejšo potrebo po tuji pomoči pričakuje, da bo le 30 % stroškov potrebnih storitev kritih iz javnih sredstev, medtem ko v državah, kot sta Švedska in Nizozemska, ta delež znaša tudi več kot 90 %. Po OECD-jevi raziskavi Measuring social protection in long term care sodi Slovenija na rep držav članic OECD-ja po deležu javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe.
Svobodno izbiro in nediskriminacijo uporabnic in uporabnikov. Sistem dolgotrajne oskrbe uporabnic in uporabnikov ne sme siliti, da zanje skrbijo njihovi svojci. Odločitev za družinsko oskrbo mora biti vedno svobodna izbira, ne pa posledica prisile. Sistem mora neformalnim izvajalkam in izvajalcem zagotoviti različne oblike družbene podpore, kot so pravica do plačanega dopusta za skrb za starejše, možnost nadomeščanja pri oskrbi in kombiniranje družinske oskrbe z razvejanimi storitvami oskrbe na domu ter občasne institucionalne oskrbe. Prav tako je treba vzpostaviti sistem informiranja in finančnih podpor ter redno spremljati položaj neformalnih izvajalk in izvajalcev.
Razvoj javne mreže izvajalk in izvajalcev socialnovarstvenih storitev. Starejši in njihovi svojci se zaradi prezasedenosti domov za starejše ter vse daljših čakalnih vrst pri izvajanju storitev na domu in drugih oblik pomoči soočajo s hudimi stiskami pri dostopu do nujno potrebnih storitev. V povsem nedopustnem položaju so predvsem starejši z večjimi negovalnimi potrebami (hranjenje po sondi, urinski kateter, trahealna kanila, neodzivnost, demenca …), pri katerih ni mogoče zagotavljati oskrbe v domačem okolju, hkrati pa domovi za starejše zaradi neustreznih kadrovskih normativov vse pogosteje ne morejo prevzeti odgovornosti za zagotavljanje kakovostne in varne strokovne oskrbe. Podpisane organizacije zato zahtevajo pospešitev obnov obstoječih objektov, gradnjo novih domov za starejše ter razvoj drugih oblik pomoči, kot so skupnostne oblike pomoči na domu. Ravno tako je treba zagotoviti nove namestitve v podaljšanem bolnišničnem zdravljenju (negovalne bolnišnice).
Ukinitev obveznosti doplačevanja socialnovarstvenih storitev. Slovenija je ena izmed redkih držav na svetu, kjer so otroci kot preživninski zavezanci še vedno zakonsko obvezani doplačevati socialnovarstvene storitve za svoje starše, ki sami ne zmorejo več povsem poskrbeti zase ali pa tega sploh ne zmorejo več. To v družinah ustvarja negotovost in stiske, spodbuja družinske spore in povečuje tveganje za revščino, uporabnice in uporabnike pa odvrača od uporabe storitev, ki jih sicer nujno potrebujejo. Obveznost doplačevanja prizadene zlasti t. i. sendvič generacijo, ki hkrati skrbi tako za svoje otroke kot tudi za ostarele starše.
Aktivno vključenost vseh deležnikov v pripravo novega zakonskega predloga. Podpisane organizacije zahtevajo prekinitev nedopustne prakse, ko pripravljavke in pripravljavci v pisanje zakonskih osnutkov niso vključevali zainteresirane strokovne in laične javnosti, niso odgovarjali na posredovane pripombe ter so predloge zakonov o dolgotrajni oskrbi celo skrivali pred javnostjo. Zato zahtevajo tudi objavo zadnjega delovnega osnutka zakona, vključno z vsemi prejetimi pripombami in argumentacijo za njihovo (ne)upoštevanje. Prav tako zahtevajo, da se zainteresirano javnost že od začetka aktivno vključi v pripravo novega zakonskega predloga in tudi v posvetovanja drugih institucij, kot je posvet o dolgotrajni oskrbi pri predsedniku republike.
Ustanovitev samostojne institucije za starejše (na primer ministrstva za starejše), ki bo neposredno podrejena predsedniku vlade, imela samostojen proračun in bo celovito skrbela za urejanje področja skrbi za starejše. Skrb za starejše mora dejansko postati prednostna naloga celotne vlade.
Za Skupnost socialnih zavodov Slovenije:
Valerija Lekić Poljšak, predsednica skupščine
Za Amnesty International Slovenija:
Nataša Posel, direktorica
Za Mirovni inštitut:
dr. Iztok Šori, direktor
Za Socialno zbornico Slovenije:
mag. Nace Kovač, predsednik
Za Srebrno nit – združenje za dostojno starost:
Biserka Marolt Meden, predsednica
Za Spominčico – Alzheimer Slovenije:
Štefanija L. Zlobec, predsednica
Za Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije:
Monika Ažman, predsednica
Za Zvezo društev upokojencev Slovenije – Zvezo DUS:
Janez Sušnik, predsednik
Za Ženski lobi Slovenije:
Violeta Neubauer, predsednica
