Spoštovane poslanke in poslanci,
spoštovani predstavniki Vlade Republike Slovenije in drugi vabljeni gostje,
zahvaljujem se za vabilo in možnost, da o pereči problematiki ter velikih izzivih, s katerimi se soočamo na področju oskrbe starejših v domovih za starejše že vrsto let, spregovorim na tem odboru z željo, da bi moj današnji prispevek pomagal k iskanju rešitev za sedanje stanje.
Uvodoma želim izpostaviti, da je treba za pošteno delo urediti pošteno plačilo. Domovi za starejše se že vrsto let srečujemo z omejevanjem priznanih stroškov v ceni oskrbe, kar načenja vzdržnost našega poslovanja. Zaradi omejevanja dviga oskrbnin moramo, če želimo, da so naši stanovalci na toplem in vsakodnevno preskrbljeni s primerno hrano ter urejeni, krčiti sredstva za izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, odlašamo s potrebnimi vzdrževalnimi deli in zamenjavami dotrajane opreme ter prilagajanji svojega delovanja po sodobnih konceptih v skladu s strani države sprejetimi strategijami. Cena oskrbe v domovih za starejše bi morala odražati realne stroške, na drugi strani pa bi moral razliko pokriti ustrezno urejen koncept doplačil solidarne družbe, ki bi pomagal tistim, ki plačila oskrbnine sami ne bi zmogli. Sedaj je to sicer na nek način urejeno, vendar pa lokalna skupnost v primeru doplačevanja terja od svojcev najmanj delno vračilo doplačil ali solastništvo premoženja.
Okrog polovica domov izvaja tudi pomoč na domu za okrog pet tisoč oseb. S tem izvajalci že sedaj v veliki meri precej samoiniciativno razvijamo in že vrsto let izvajamo storitve pomoči starejšim na domu, za katero sedaj nekateri pravijo, da naj bi prišla šele z Zakonom o dolgotrajni oskrbi.
Mnogi zavodi se srečujejo s finančnimi in organizacijskimi težavami v primeru naložb. Že res, da javni zavodi, za razliko od koncesionarjev, lahko prejmejo nepovratna sredstva, vendar je teh sredstev manj, kot pa so nujne potrebe zavodov. Kljub temu pa vsa organizacija vlaganj, iskanje začasnih nadomestnih zmogljivosti za stanovalce, njihovo preseljevanje in prevzem dodatnih stroškov s tem ter tudi zahtevno razporejanje zaposlenih, ki nastopi v takšnih primerih, vse to ostane direktorju zavoda. Na razpolago namreč ni nobene službe katerega od ministrstev ali državne agencije, ki bi prevzela celotno vodenje naložbe.
Tudi delno urejanje posameznih zadev, na primer prestavitev izplačila regresa na marec, nam povzroča težave, saj zavodi dobimo zadnjo dvanajstino regresa prek oskrbnin in zdravstvenih storitev plačano šele januarja naslednje leto, vmes pa si likvidnost vsak ureja, kakor ve in zna, ker tega denarja mi iz proračuna ne dobimo.
Domovi za starejše zaposlujemo več kot 12 tisoč sodelavcev in skrbimo za okrog 25 tisoč starostnikov, tako v domovih za starejše kot tudi na njihovem domu. Združeni v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije predstavljamo v Republiki Sloveniji daleč največjo skupino izvajalcev na področju socialnega varstva.
Kljub temu nas nekatera ministrstva, katerih pristojnost se nanaša tudi na naše področje in pokrivajo ravno področje, ki je najbolj problematično (to so kadrovski normativi in plače), vztrajno postavljajo na drugi tir ali nas celo ignorirajo.
Z željo, da svoje predloge za izboljšanje stanja predstavimo neposredno ministrom, smo ministre za zdravje, javno upravo, finance, delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter solidarno prihodnost povabili na svoj posvet, ki smo ga imeli 1. decembra 2023 in na katerem se nas je zbrala velika večina direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov, skupaj okrog 80. Našemu vabilu se je odzvalo zgolj naše resorno Ministrstvo za solidarno prihodnost, medtem ko se ostali ministri okrogle mize niso udeležili, niti niso nikogar poslali, da bi zastopal njihovo ministrstvo.
Z našim resornim ministrstvom že od prejšnjega mandata sodelovanje poteka dobro, v obliki rednih srečanj, sprotnih usklajevanj odprtih zadev, ki jih v mnogih zadevah uspemo uskladiti, s čimer gasimo požare, da ne pride do pogorišča. Ampak, kot ugotavljamo, najbolj pereč problem, to so kadrovski normativi in plače, niso v pristojnosti zgolj našega resornega ministrstva, ampak tudi nekaterih drugih.
Pred vrati je sicer sprejem Zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe. Zgolj nujni ukrepi so daleč premalo. Izvesti je treba korenite posege tako v kadrovske normative kot v sistem plač. Sistem plač je v zadnjih letih s spremembami prinesel izjemno velika nesorazmerja med zaposlenimi, hkrati pa več kot polovica zaposlenih v zavodu z osnovno plačo ne dosega niti minimalne plače.
In to sta ključni zahtevi, na katerih vztraja tudi Skupnost.
Nujno je treba zagotoviti več osebja ter boljše vrednotenje vseh delovnih mest v zdravstvu in socialnem varstvu, od čistilke do direktorja. Če pogoji dela ne bodo privlačni za iskalce zaposlitev, delavcev preprosto ne bomo dobili – ne glede na druge ukrepe.
Za primerjavo: Ministrstvo za solidarno prihodnost v uvodnem delu predloga zakona o nujnih ukrepih navaja, da bo Avstrija do konca leta 2023 zagotovila skupno 570 milijonov evrov za povečanje plač zaposlenih na področju zdravstva in socialnega varstva, kar je povsem neprimerljivo z nami, kjer se za izvedbo predlaganih ukrepov namenja 9.423.000 evrov za obdobje štirih let.
Prav tako moram izpostaviti, da so pristojni sprejetje novih kadrovskih normativov za izvajanje zdravstvene nege in rehabilitacije obljubili že večkrat in se k temu leta 2022 tudi zavezali v sklenjenem sporazumu. Rok za sprejetje so večkrat prestavili, nazadnje na konec lanskega leta – vsi vemo, da posodobljenih normativov še vedno nimamo. Ta nujen ukrep za izboljšanje kadrovske problematike v socialnovarstvenih zavodih prav tako ni uvrščen v nedavno predstavljene Usmeritve zdravstvene politike za leti 2024 in 2025.
Zato bosta kljub nujnim ukrepom najbolj pereči zadevi, kadrovski normativi in plače, ostali še naprej pereči, zaradi česar se bodo razmere samo še slabšale.
Leta 1963, ko se je rodila generacija, ki se sedaj postopoma upokojuje, je bilo rojenih 29.174 otrok. Leta 2003, ko se je rodila generacija, ki sedaj postopoma prihaja v aktivno dobo, se je rodilo 17.321 otrok. Kar 12 tisoč ali kar 40 odstotkov manj. To pomeni, da se od delovno aktivnih poslavlja kar 40 odstotkov več oseb, kot jih prihaja. Tudi v domovih za starejše se bo v prihodnjih dveh, treh letih upokojilo več kot 10 odstotkov vseh zaposlenih, kar pomeni dodatnih 2000–2500 praznih postelj ali 15 povprečnih domov v prihodnjih dveh do treh letih ob hkratnem povečevanju potreb po pomoči. Kdo bo nadomestil te zaposlene?
Zaradi zmanjšanega števila oseb, ki postajajo delovno aktivni danes, bi morala biti delovna mesta v socialnem varstvu toliko bolj privlačna, da bi mlade prepričala k odločitvi za delo v tem plemenitem poklicu. Pa žal stagniramo, kar pomeni, da zaradi boljših pogojev v drugih dejavnostih dejansko hitro in vztrajno nazadujemo.
Kako naj bo za mladega zanimivo delo, za katerega na začetku poklicne poti dobi osnovno plačo pod minimalno plačo?
Kako naj bo za mlado osebo zanimivo delovno mesto, na katerem dela praviloma šest dni v tednu in ima na mesec prost samo en vikend, če je vse po sreči, kar pogosto žal tudi ni?
Kako naj bo za mladega zanimivo delo v dejavnosti, kjer mora delati osem ali v primeru bolniških odsotnosti ali dopustov celo več dela prostih dni, medtem ko imajo njihovi vrstniki prosto? Kot nadomestilo za manj ugoden delovni čas pa prejmejo nekaj evrov na uro, ker se dodatek za delo na praznik ali nedeljo računa od nizke osnovne plače?
Kako naj bo za mladega spodbudno delo s sodelavcem, ki ima za isto delo, ki ga opravlja enako vestno, pravočasno, strokovno, z vso potrebno skrbnostjo in pozornostjo in enako odgovorno kot starejši delavec, 20 ali celo 30 odstotkov višjo osnovno plačo zgolj zato, ker je dlje časa zaposlen na istem delovnem mestu?
Kako naj bo za mladega spodbudno delovno okolje, kjer mora velikokrat delo opraviti namesto osebe z omejitvami, ker moramo imeti zavodi zaposlenih najmanj 6 odstotkov oseb s statusom invalida?
To so dejanski problemi, zaradi katerih mladih delo v domovih za starejše vse manj pritegne.
—-
Spoštovani,
poslanke in poslanci ste bili izvoljeni, ker morete in morate sprejeti ukrepe, zaradi katerih se bodo mladi radi odločali za delo s starejšimi in drugimi pomoči potrebnimi. Ti ukrepi morajo biti konkretni in učinkoviti.
Prvič:
Omogočati morajo ustrezno vrednotenje opravljanega dela, ne pa dosežene stopnje izobrazbe.
Drugič:
Vzpostaviti morajo enake osnovne plače za enako delo, za vztrajanje v javni službi pa naj se vzpostavi dodatek za stalnost. Tak ukrep bi omogočil manjše razlike v plači začetnika in starejšega delavca za isto delo.
Tretjič:
Ukrepi morajo omogočati zaposlovanja več sodelavcev, da jih bomo lahko pogosteje razporejali na pet dni v tednu, na manj vikendov in manj dela prostih dni, da bo delovno mesto z vidika usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja bolj primerljivo z drugimi dejavnostmi.
Četrtič:
Delo na praznike in vikende mora biti vrednoteno bolje, najbolj pravično bi bilo v nominalnem znesku, kajti delo v nedeljo je za čistilko ravno tako neugodno kot za zdravnika.
Petič:
Zaradi višjih dohodkov, ki izvirajo iz dodatkov za manj ugoden delovni čas, zaposleni ne smejo biti kaznovani z višjim deležem davka od osebnega dohodka, kar je posledica izrazito visoke progresije pri dohodnini. Sodelavke namreč povedo, da se jim ne splača delati tri nedelje, ker zaradi dodatka plačajo višjo dohodnino in dobijo nižje sofinanciranje vrtca ter nižje otroške dodatke.
Šestič:
V dejavnosti, kjer je delo fizično naporno, je treba zmanjšati zahtevan delež zaposlenih invalidov znotraj predpisanega normativa, ki je najvišji in trenutno znaša kar 6 odstotkov, saj to pomeni, da morajo ostali delavci delati toliko več, kar ustvarja dodatne zdravstvene težave ostalih zaposlenih
Brez teh konkretnih ukrepov se nam bo sistem socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe še naprej razkrajal pred našimi očmi. Trenutno je v Sloveniji tisoč praznih postelj zaradi kadrovskega primanjkljaja in številka se vedno hitreje povečuje. Ne gre za primanjkljaj zaposlenih samo na področju zdravstva, gre tudi za primanjkljaj interesa zaposlitve tudi pri kuharjih, oskrbovalcih, računovodjih, saj jim ob zaposlitvi lahko ponudimo osnovno plačo le na ravni minimalne plače.
Razpad se ne bo zgodil čez noč, razpad se dogaja že nekaj let. Zato to področje ne bi smelo biti predmet političnega prestiža. Izvoljeni predstavniki državljanov Republike Slovenije bi morali s skupnimi močmi iskati in najti rešitve, s katerimi bi ta razkroj najprej zaustavili in ga usmerili v dolgotrajno okrevanje. Veliko zaposlenih v domovih že kar nekaj časa dela na etični pogon, zato ker imajo to plemenito delo radi, ker jih osebno izpolnjuje in ker se zavedajo svoje odgovornosti, a sistem dolgotrajne oskrbe na tak način ne bo deloval v nedogled.
Ukrepi, ki bi jih sprejeli danes, spoštovane poslanke, poslanci in predstavniki Vlade Republike Slovenije, bi svoje učinke pokazali šele čez štiri ali pet let. Osnovnošolka ali osnovnošolec v 8. razredu morata danes vedeti, zakaj bi se usposobila za delo s starejšimi in drugimi pomoči potrebnimi osebami naše družbe. Za letošnje devetošolce, ki se bodo za svojo poklicno pot odločali čez nekaj tednov, smo žal že prepozni.
Če ukrepi ne bodo šli vsaj približno v smeri, ki sem jo jedrnato nanizal in ne bodo sprejeti v zelo kratkem času, torej še letos, lahko vsi skupaj odmislimo željo, da bo takrat, ko bomo mi potrebovali dolgotrajno oskrbo, sploh kdo, ki bi skrbel za nas, tukaj zbrane, četudi bi imeli dovolj lastnih sredstev za plačilo storitev.
Hvala, da ste mi prisluhnili.
Andrej Štesl, direktor Zavoda Karion, predsednik Združenja direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki deluje v okviru Skupnosti socialnih zavodov Slovenije
(seja Odbora Državnega zbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, 24. 1. 2024)
