S 1. julijem 2025 se bo začela izvajati dolgotrajna oskrba na domu, vendar ostajata nerazrešeni ključni vprašanji: kje in kako bodo izvajalci našli dodatne zaposlene, če teh že danes primanjkuje v obstoječem sistemu pomoči na domu?
Koliko še do dolgotrajne oskrbe na domu?
Domovi za starejše, ki zagotavljajo pomoč na domu več kot 4500 uporabnikom in so s tem najštevilčnejši izvajalci tovrstne pomoči pri nas, se že dlje časa soočajo s hudo kadrovsko krizo. S pomanjkanjem delavcev se spopadajo tudi drugi izvajalci storitev na domu, kar se kaže v dolgih čakalnih vrstah za tovrstno pomoč.
Po zadnje dostopnih podatkih so v storitev pomoči na domu po Zakonu o socialnem varstvu vključeni 9004 uporabniki, ki mesečno v povprečju prejmejo 19,5 obiska, pri čemer en obisk traja 45,7 minute. To pomeni, da danes socialne oskrbovalke/-ci opravijo približno 133.732 ur storitev na mesec.
Zakon o dolgotrajni oskrbi uvaja štiri kategorije uporabnikov, ki jim bo mesečno pripadalo od 20 (1. kategorija) do 110 ur (4. kategorija) storitev dolgotrajne oskrbe na domu, kar je občutno več kot doslej. Povišanje je sicer zelo dobrodošlo in ga v Skupnosti pozdravljamo, prinaša pa seveda višje kadrovske potrebe.
Že ob najbolj optimističnem scenariju, ki predpostavlja, da bo v nov sistem vstopilo 70 odstotkov dosedanjih uporabnikov pomoči na domu, ki bodo prejeli zgolj 20 ur pomoči mesečno, bo po oceni Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ob izvajanju dosedanjih storitev treba zaposliti približno 300 dodatnih delavcev, da bi lahko nov sistem zaživel v praksi. Dejanske potrebe po novih delavcih bodo seveda še višje, saj bodo uporabniki upravičeni vse do 110 ur storitev mesečno.
Zakon o dolgotrajni oskrbi krepi oskrbo na domu tudi s tem, da se v okviru storitve nudijo storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila, in storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Obenem ta pravica ne ukinja možnosti dostopa do obstoječe socialnovarstvene storitve pomoči na domu, saj je zakon ne obravnava kot primerljivo pravico.
Kaj to pomeni za uporabnike?
Če država ne bo zagotovila ustreznih kadrovskih rešitev, obstaja resna nevarnost, da:
- izvajalci zaradi pomanjkanja kadra uporabnikom ne bodo mogli zagotavljati storitev v obsegu, ki jim po Zakonu o dolgotrajni oskrbi pripada;
- uporabniki ne bodo mogli skleniti dogovora o individualnem načrtu storitev;
- bodo uporabniki namesto storitev prejeli le denarni prejemek, pomoč pa si bodo morali organizirati sami – pogosto na sivem ali celo črnem trgu, kjer kakovost in varnost nista zagotovljeni.
Poziv k ukrepanju
Vlado RS in pristojno ministrstvo pozivamo, da nemudoma sprejmeta konkretne ukrepe za rešitev kadrovske problematike, ki bodo omogočili izvajanje obljubljenih storitev dolgotrajne oskrbe. Brez tega Zakon o dolgotrajni oskrbi ne bo zaživel v praksi, uporabniki pa bodo ostali brez nujno potrebnih storitev.
