G. Borut Pahor, petek 6.10.2017
- Kako se po vašem mnenju Slovenija sooča z demografskimi spremembami? Smo nanje dobro pripravljeni?
Odzivamo se počasi. Kot predsednik države sem letos gostil konferenco z naslovom Izzivi srebrne generacije, ker sem ocenil, da je razprave o problematiki starajoče se družbe premalo. Udeleženci konference, ki se tako ali drugače ukvarjajo s populacijo starih, so prav tako ocenili, da se tej problematiki posveča premalo pozornosti, predvsem pa, da se veliko prepočasi uvajajo spremembe, ki jih nujno potrebujemo, da bi se prilagodili dolgoživi družbi in ne zadevajo le starih.
Upam, da bo vladni dokument Strategija dolgožive družbe kmalu dobil operativni načrt – in da se ga bodo držali vsi, ki bodo svoje naloge morali opraviti čimprej. Prav tako pa tudi upam, da bo vladi uspelo koordinirati aktivnosti vseh resorjev in da bo svoje aktivnosti na vseh področjih podredila ciljem, ki jih je v strategiji zastavila. Kako resno misli s spremembami, bomo videli že pri prenovi zdravstvenega sistema, ki jo vsi pričakujemo.
Seveda pa to ne bo dovolj. Vsega ne more storiti država s svojo regulacijo in aktivnostjo. Spremeniti se bodo morali tudi delodajalci, da ne bodo uveljavljali nenapisanega pravila, da so osebe nad 50 let zanje nezaposljive. Finančne institucije bodo morale obogatiti ponudbo varčevanj za starost. Ponudniki stanovanj bodo morali povečati sklad varovanih stanovanj. Pa še kaj bi se našlo.
- Menite, da smo na področju skrbi za starejše še socialna država?
O tem ni dvoma. Imamo pokojnine, čeprav za mnoge prenizke, imamo druge socialne prejemke, ki jih lahko dobijo vsi glede na okoliščine (varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, socialna pomoč), država naj bi zagotavljala zmogljivosti za institucionalno varstvo in nekatere storitve za tiste, ki ostanejo doma, pa rabijo pomoč, tudi zdravstveni sistem je do neke mere prilagojen starejšim. Država finančno podpira organizacije, ki ponujajo vrsto različnih storitev, namenjenih starim, in zlasti nevladne organizacije imajo izjemno bogato ponudbo, ki zapolni marsikatero vrzel v državni skrbi. To je dobrodošlo, ni pa pravilno, da breme skrbi tako samoumevno prehaja na z državnih na nevladna pleča.
- Kje vidite vlogo države pri zagotavljanju oskrbe in nege starejšim? Kje se začne osebna odgovornost vsakega posameznika?
Ločiti moramo med ljudmi, ki oskrbo in nego rabijo danes, in tistimi, ki jo bodo rabili v prihodnje. To ločitev postavljam zato, ker sedanji stari niso imeli možnosti niti niso zaznali, da je potrebno, da se na starost pripravijo drugače, kot so se. Namesto za svojo starost so pogosto raje poskrbeli za svoje otroke. Zato morajo zanje poskrbeti država in svojci. Država predvsem na način, da zagotavlja zadostne institucionalne zmogljivosti in čim več storitev na domu. Ne moremo pričakovati, da bodo vse storitve brezplačne, saj tudi vrtci niso brezplačni. Je pa naloga države, da poskrbi za tiste, ki ne morejo plačati storitve v celoti.
Potrebno bo tudi spremeniti naša razmišljanja, da so nepremičnine in drugo premoženje nedotakljivi. Danes je preveč prisotno razmišljanje, da morajo starši skrbeti za svoje otroke in vnuke, obratno pa se nam pogosto zdi krivično. Če so starši svojo hišo ali stanovanje odstopili otrokom, ko so odšli v dom, če so svoje prihranke namesto za svojo starost porabili za reševanje stanovanjskega problema svojih otrok ali vnukov, je razumljivo, da bodo ti plačali domsko oskrbo ali storitve na domu, kadar pokojnina ne zadošča, seveda če njihov dohodkovni položaj to omogoča. Žal se danes prepogosto soočamo s slabim materialnim položajem mladih, ki skrbi za starše preprosto ne zmorejo.
Drugače pa velja za današnjo mlado generacijo. Sprejeti je treba take zakonske rešitve, ki bodo vključevale ne le pokojnino, ampak tudi oskrbo posameznika za starost. Temu je potrebno prilagoditi tudi financiranje. Tudi v prihodnje ne bo mogoče pričakovati, da bo celotna oskrba, bodisi v domu bodisi doma, brezplačna. Bo pa današnja generacija mladih vedela, da brez dodatnega varčevanja za starost ne bo šlo in bo temu prilagodila svoje zahteve do delodajalcev, svoj način življenja in svojo skrb za otroke.
- Se strinjate s trditvijo, da smo bremena starosti v nesprejemljivi meri prevalili na ljudi same oziroma njihove svojce?
Delno da. Imamo problem, ki ga lahko ublažimo s spremembo razmišljanja tako starih kot mladih, kar sem opisal v prejšnjem odgovoru, pa tudi s spremembo zagotavljanja in financiranja storitev dolgotrajne oskrbe. Predvsem pa z večjo ponudbo primernih storitev, ki naj bi jih zagotavljali tako javni kot zasebni izvajalci v okviru javne službe, ki jo določa zakon. Vsekakor pa je tudi na tem področju nujno zagotoviti več nadzora.
- Povprečna cena institucionalnega varstva v Evropi dosega približno 3-kratnik povprečne pokojnine, tudi v Sloveniji je vedno manj starostnikov, ki zmorejo sami poravnati stroške za bivanje v domu za starejše. Kje vi vidite rešitve za problem financiranja skrbi za starejše?
Način financiranja skrbi za starejše bo po mojem v prihodnje kombinacija javnih in zasebnih virov. Potrebno bo jasno določiti vrsto in obseg storitev, ki jih država zagotavlja in je v določenem deležu pripravljena ceno tudi subvencionirati, tako kot na primer ceno vrtcev. To pomeni, da bodo tudi v prihodnje potrebna doplačila k ceni storitve, vendar ne tako velika, da bi ceno morali plačevati svojci. Temu pa se bodo pridružile tudi zasebne zavarovalne sheme, ki bodo ponujale več ali drugače, za kar se bo posameznik lahko odločil.
Bolj se zavzemam za to, da bi bilo subvencioniranje cene financirano iz proračunskih davkov, kot da se uvaja novo obliko obveznega zavarovanja, z uvedbo novega prispevka. Prepričan sem, da bo prej ko slej treba pod drobnogled vzeti vse oblike obveznih zavarovanj, ker se razmere na trgu dela tako spreminjajo, da ta zavarovanja različnih kategorij zavarovancev ne obravnavajo enakopravno ne z vidika njihovega prispevka ne z vidika njihovih pravic.
