Z zanimanjem smo prebrali komentar dr. Gordane Živčec Kalan, v katerem problematizira financiranje storitev zdravstvene nege v domovih za starejše. Glede na to, da je v članku precej netočnosti in zavajanj glede namena omenjenih sredstev, se moramo zaradi razjasnitve dejstev odzvati.
V domovih za starejše je 75 % stanovalcev razvrščenih v nego III. Priloga SVZ II-e3 Splošnega dogovora določa, da se v nego III razvrstijo stanovalci, pri katerih se izvajajo storitve, ki se praviloma nanašajo na nepokretne bolnike, ki so odvisni od pomoči zdravstvenih delavcev zaradi fizične ali psihične prizadetosti oziroma obeh – zelo zmedeni, nemirni in delirantni bolniki. Vse potrebe jim zagotavljajo zdravstveni delavci, vključno tudi potrebo po varovanju; potrebujejo pomoč, nadzor in zdravstveno nego v vseh treh izmenah; to skupino opredeljuje predvsem povečan obseg dela zaradi dodatnih zdravnikovih naročil po meritvah, posegih, nadzoru, opazovanju ter dajanju zdravil v vseh oblikah ob določenih urah.
To vključuje tako zdravstveno nego nepokretnega oskrbovanca – nepokreten je oskrbovanec, ki ni sposoben samostojnega premikanja niti z vozičkom, zdravstveno nego težje duševno prizadetih in motenih oseb, zdravstveno nego po težkih operacijah in pri drugih težkih stanjih: zdravstveno nego po težjih operacijah in politravmi, zdravstveno nego pri komplikacijah po kemoterapiji in obsevanju ter nego pri dekompenzaciji kroničnih bolezni. Prav tako v te kategorije zdravstvene nege razporedimo tudi osebe, ki potrebujejo medicinske storitve, kjer je porabljen čas negovalnega kadra več kot 1 uro na dan, to so vzpostavitev venskega kanala, nega stome, menjava in nega endotrahealne kanile s trahealno aspiracijo, aplikacija obsežnih obkladkov, preveze obsežnih ran, hranjenje po nasogastrični sondi ali po gastrostomi, hranjenje bolnikov z motnjami požiranja, dekolonizacija in paliativna obravnava.
Iz omenjenih sredstev se financirata tudi fizioterapija in delovna terapija v domovih za starejše, ki marsikaterega stanovalca, ki se iz bolnišnice vrne na nosilih, postavita nazaj na noge. S tem se izboljšuje kakovost življenja teh oseb, obenem pa zmanjšuje pritisk na druge, ponavadi precej dražje zdravstvene izvajalce, kot so specialisti in bolnišnice.
Glede na zgoraj navedeno se težko strinjamo z zaključkom, da gre za umivanje, kot delo v socialno varstvenih zavodih, ki so dejansko že postali negovalne bolnišnice, podcenjujoče oceni dr. Živčec Kalan. Jasno je, da mora zdravstvena blagajna kriti te storitve, saj bi v nasprotnem primeru te zavarovane osebe iskale pomoč v zdravstvenih ustanovah, predvsem v bolnišnicah, ki zdravstveno blagajno stanejo od 80 EUR na dan. To jasno sporočajo navodila OECD za beleženje izdatkov SHA 2011, ki takšne izdatke jasno klasificirajo pod zdravstveni del dolgotrajne oskrbe HC.3.
Zato dr. Živčec Kalan predlagamo, da si vzame čas in obišče enega izmed domov za starejše in preživi 24 ur z negovalno ekipo in se na lastni koži prepriča za kakšne storitve se porabijo omenjena sredstva. Spoznala bo, da zdravstvo ni le delo zdravnikov, ampak tudi sester, bolničarjev, negovalcev in strežnic, ki srčno 24 ur na dan pomagajo ljudem. Če si bo vzela čas in dosledno pogledala poslovno poročilo ZZZS za leto 2016, pa bo ugotovila, da izdatki slednjega za domove starejših znašajo manj kot 5 % v dobre 2,5 milijarde težkem proračunu zdravstvene blagajne.
Jaka Bizjak
Sekretar
