Več kot petina domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov je lani poslovala z izgubo, ugotavlja Skupnost socialnih zavodov Slovenije v kumulativnem statističnem poročilu za leto 2017. V primerjavi z letom prej se je delež izvajalcev v rdečih številkah več kot podvojil, kar je posledica prenizkih plačil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za opravljene zdravstvene storitve, ki ne pokrijejo več niti plač predpisanega zdravstvenega kadra. Skupnost prav tako opozarja na zaskrbljujoč upad javnih vlaganj v domove, saj v lanskem letu vlada kot ustanovitelj javnih zavodov za ta namen ni namenila nobenih sredstev. Ob koncu lanskega leta je v domovih za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodih bivalo 20.666 stanovalcev, zanje pa je skrbelo 11.875 delavcev.
Z izgubo 21 domov za starejše in posebnih zavodov
V letu 2017 je kar 21 od skupno 100 izvajalcev, ki so vključeni v javno mrežo, poslovalo z izgubo, kar je več kot dvakrat več kot leto prej (10 %). Z izgubo je lani poslovalo 13 javnih zavodov in 8 koncesionarjev.
»Podatki o več kot dvakratnem povečanju števila izvajalcev, ki poročajo o izgubi, so zelo zaskrbljujoči. Presežek prihodkov nad odhodki je za javne zavode namreč izjemno pomemben, saj predstavlja nepogrešljiv vir za prepotrebne naložbe v obnovo in posodobitev objektov, ki so bili v večini primerov zgrajeni pred približno 40 leti in so vse manj primerni za sodobne potrebe,« opozarja Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. »A če to še ne bi bilo dovolj za alarm pri pristojnih, zbrani podatki prav tako kažejo, da vlada za vlaganja v domove lani ni namenila nobenih sredstev. Tega ob neprestanih opozorilih, da se prebivalstvo hitro stara, ni mogoče razumeti.«
Plačila ne zadoščajo niti za plače zdravstvenega kadra
Vzrok za finančne težave, s katerimi se sooča vse več domov za starejše in posebnih zavodov, so prenizka plačila ZZZS-ja za opravljene zdravstvene storitve. Povprečna cena zdravstvene nege se je namreč od leta 2009 znižala za 5,7 %, stroški dela, ki predstavljajo večino odhodkov izvajalcev, pa naraščajo zaradi dviga plač, sprostitve napredovanj in ukinitve varčevalnih ukrepov. Plačila ZZZS-ja za zdravstvene storitve tako od lanskega leta prvič ne pokrijejo več niti plač zdravstvenega kadra, ki ga morajo izvajalci skladno z zakonodajo in pogodbo z ZZZS-jem zagotavljati.
Vse večji del stroškov na ramenih uporabnikov
Poročilo prav tako kaže, da država vedno večji delež stroškov oskrbe prelaga na same starostnike in njihove svojce, kar kaže povečevanje deleža oskrbnin v prihodkih domov. Če so oskrbnine še leta 2011 predstavljale 57,6 % prihodkov na oskrbni dan, se je ta delež v lanskem letu povzpel že na 61,3 %.
Da Slovenija na uporabnike in svojce prenaša izjemno velik del finančnih bremen oskrbe na starost, nenazadnje potrjuje tudi poročilo OECD-ja*: če lahko starostniki v državah, ko sta Nizozemska in Švedska, pričakujejo, da jim bodo javna sredstva pokrila več kot 80 % vseh stroškov institucionalne oskrbe, se Slovenija z malo več kot 30 % uvršča na samo dno lestvice pokritosti stroškov institucionalne oskrbe z javnimi sredstvi – slabše se odrežeta samo še Hrvaška in Kalifornija.
Še dolga pot do ciljne pokritosti
Konec leta 2017 je bilo v javni mreži 100 izvajalcev, od tega 59 javnih zavodov in 41 koncesionarjev, ki imajo skupaj na voljo 18.331 mest za starejše in 2387 mest za posebne skupine odraslih.
Zmogljivosti institucionalnega varstva starejših s tem ne zadoščajo za 4,8 % ciljno pokritost starih nad 65 let in več, kot jo določa Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020. Pri skupini starejših nad 65 let in več bi za 4,8 % ciljno pokritost potrebovali še vsaj 475 mest. Ob upoštevanju, da je v domovih za starejše 6 % oseb mlajših od 65 let, pa potrebujemo za 4,8 % ciljno pokritost kar 1602 mesti. Glede na to, da bolnišnice vedno hitreje odpuščajo starejše in da hitro narašča delež starostnikov, ki potrebujejo oskrbo in nadzor zaradi demence in podobnih stanj, pa so potrebe po dodatnih zmogljivostih verjetno še precej višje.
* OECD, Measuring social protection for long-term care (2017).
