Skupnost socialnih zavodov Slovenije ob letošnjem mednarodnem dnevu starejših, ki ga obeležujemo 1. oktobra, opozarja, da je vlada kljub rekordnemu proračunu spet pozabila na starejše, hkrati pa v zadnjih izjavah v vse bolj oddaljeno prihodnost prelaga tudi težko pričakovano sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe.
»Če pogledamo predlog proračuna za naslednji dve leti, je boleče jasno, da vlada za vlaganja v nujno potrebno krepitev zmogljivosti za zagotavljanje storitev za starejše namenja povsem nezadostna sredstva. Čeprav se soočamo s kritičnim pomanjkanjem postelj v domovih za starejše ter pri dostopnosti pomoči na domu in drugih storitev, je že dejstvo, da ne bomo dobili nobenega novega javnega doma za starejše. Več bolnišnic je letos Ministrstvo za zdravje opozorilo, da se soočajo z nepremostljivimi težavami pri urejanju odpustov starostnikov, prav tako smo na to opozorili v Skupnosti, prejeli pa odgovor, da novih zmogljivosti ne načrtujejo, ker bo problematiko rešil zakon o dolgotrajni oskrbi,« je povedal Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. »A zadnje izjave predsednika vlade nakazujejo, da na sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi v tem mandatu ne gre resno računati.«
Skupnost socialnih zavodov Slovenije ob tem ponovno izpostavlja, da je dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe ključen razvojni problem slovenske družbe, ki se izredno hitro stara. Raziskave namreč kažejo, da le vsak četrti starostnik, starejši od 75 let, teh storitev ne bo potreboval, pri vsakem desetem pa bodo stroški potrebnih storitev in pomoči poleteli v nebo.
»Hkrati je treba izpostaviti zablodo snovalcev politik na področju dolgotrajne oskrbe, ki napovedujejo, da bodo problematiko rešili z deprofesionalizacijo, s krepitvijo oskrbe znotraj družine in v skupnosti. Dejstvo je, da so tovrstne oblike pomoči učinkovite samo v družbah, ki imajo zelo nizko stopnjo zaposlenosti žensk za polni delovni čas, saj te v večini primerov prevzamejo skrb za ostarele sorodnike. Nasprotno imamo v Sloveniji eno najvišjih stopenj zaposlenosti žensk, kar pomeni, da bo precej manj družin lahko skrbelo za ostarele. Prav tako slovenski starostniki mnogokrat živijo v prevelikih stanovanjih in hišah, kjer jim lahko že malo resnejše zdravstvene težave in nekaj stopnic popolnoma onemogočijo vsakdanje življenje. Ni se mogoče izogniti vtisu, da slovenska država stavi na oskrbo znotraj družine samo zato, ker je to za proračun ugodneje, manj pa jo zanima, če je to primerna rešitev glede na dejanske potrebe starostnikov in zmožnosti njihovih bližnjih,« je še dodal Bizjak.
