Nadomestilo za delo na praznik ali drugi dela prost dan

25.1.2018

Skupnost socialnih zavodov Slovenije se je seznanila z elektronskim sporočilom Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije (v nadaljevanju sindikat) predsednikom sindikatov zavodov z naslovom »Obvestilo – prazniki« z dne 12. 1. 2018.

Sporočilo smo natančno preučili in menimo, da v njem zatrjevano nima pravne podlage v določilih veljavne zakonodaje, kolektivnih pogodb in drugih pravnih aktih, ki zavezujejo delodajalce s področja zdravstva in socialnega varstva.

To posredno priznava tudi sindikat, saj ne navaja konkretnih določb zakonodaje, na katere bi oprl svoje zahteve, temveč se le sklicuje na dogovor št. 129-173/2009-5, ki ga je dne 21. 4. 2009 sklenil z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Ta dogovor ne predstavlja kolektivne pogodbe, saj ne izpolnjuje zakonskih zahtev, ki jih določa Zakon o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06 in 45/08 – ZArbit), predvsem pa ga niso sklenile ustrezne stranke – to je podpisnice kolektivnih pogodb.

Zakon o kolektivnih pogodbah namreč jasno določa, da kolektivne pogodbe sklepajo sindikati oziroma združenja sindikatov kot stranka na strani delavk in delavcev  in delodajalke in delodajalci oziroma združenja delodajalcev kot stranka na strani delodajalcev. MDDSZ pri sklepanju dogovora ni nastopal v svojstvu pooblaščenca Vlade, ki zastopa delodajalce javnega sektorja (drugi odstavek 2. člena ZKolP), niti pri sklepanju dogovora niso sodelovale vse stranke Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Uradni list RS, št. 15/94 in spremembe). Zato lahko zaključimo, da ta dogovor ni kolektivna pogodba z normativnim delom, niti kakšen drug splošno veljaven pravni akt, zato nima pravnih posledic za konkretnega delodajalca.

Dogovor lahko predstavlja le zavezo MDDSZ, da si bo v nadaljnjih pogajanjih za spremembo kolektivne pogodbe prizadevalo za ureditev teh vprašanj. Tega se jasno zaveda tudi Sindikat zdravstva in socialnega varstva, saj je ureditev tega vprašanja predlagal v okviru pogajanj za spremembe kolektivne pogodbe v jeseni 2017. Zato lahko sklepamo, da je Sindikatu kristalno jasna za delodajalce povsem nezavezujoča narava tega dogovora.

V nadaljevanju podajamo nekaj napotil glede urejanja nadomestila za praznike ali druge dela proste dneve.

Glede praznikov in dela prostih dni Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US, v nadaljevanju ZDR-1) v 166. členu določa, da ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob praznikih Republike Slovenije, ki so določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih, z zakonom določenih dela prostih dnevih. Ta pravica pa se delavcu izjemoma lahko omeji, če delovni oziroma proizvodni proces poteka nepretrgano ali narava dela zahteva opravljanje dela tudi na praznični dan.

Glede na določbo drugega odstavka 137. člena ZDR-1, ima delavec pravico do nadomestila plače za praznične in druge dela proste dni, in sicer za tiste dni in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost na dan, ko delavec zaradi praznika oziroma dela prostega dne ne dela. V primeru, da mora delavec glede na planirano delovno obveznost delati tudi na prazničen oziroma dela prost dan, mu za ta dan ne pripada nadomestilo plače, temveč je delavec upravičen do plačila za delo, ki mu gre po pogodbi o zaposlitvi, ter do dodatka za delo na praznik oziroma dela prost dan, katerega višina je določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (128. člen ZDR-1). Pri izračunu skupnega fonda ur pa mora delodajalec upoštevati tudi praznike in dela proste dni in sicer na ta način, da se te ure vštevajo v letni fond ur, saj bi jih bil delavec dolžan opraviti, če ne bi bil zaradi praznika oziroma dela prostega dne upravičen do počitka.

Delavcu, ki ima na takšen dan sicer planirano delovno obveznost, vendar zaradi praznika oziroma prostega dne ne dela, se te ure prav tako vštevajo v letni fond ur, kot bi dejansko delal, dobi pa le nadomestilo plače. Vsekakor pa ni dopustno izključevati vnaprej planirane delovne obveznosti na praznične dni izven potreb delovnega procesa, z namenom, da se delodajalec na ta način izogne višjim stroškom dela.

Opozoriti velja na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-167/96 z dne 13. 2. 1997, kjer je jasno povedano, da nihče nima pravice do nadomestila plače za dneve, ki niso določeni kot njegovi delovni dnevi, kolikor praznik pade na tak dan. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-264/97 z dne 11.11.1999  zavrnilo tudi drugo pobudo s tega področja in jasno navedlo, da je načelu enakosti zadoščeno s tem, da je vsakdo, ki bi moral po normalnem razporedu dela delati na dan praznika, upravičen do ene od bonitet, ki ju prinašata bodisi prvi (pravica do počitka) bodisi drugi odstavek (pravica do povečane plače) 63. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih.

Glede na zgoraj navedeno lahko zaključimo:

·         zaposleni, ki bi moral opraviti svojo delovno obveznost na praznik ali drug z zakonom določen dela prost dan, in zaradi praznika ne dela, prejme za ta dan nadomestilo plače za toliko ur, kot je ta dan znašala njegova delovna obveznost,

·         zaposleni, ki na praznik ali na drug z zakonom določen dela prost dan, dela, prejme plačilo za delo in dodatke, ki mu v skladu s Kolektivno pogodbo za javni sektor pripadajo za delo na praznik, ne more pa hkrati prejeti nadomestila plače in plačilo za delo.

·         zaposleni, ki je na praznik ali na drug z zakonom določen dela prost dan, po razporedu prost, ne prejme nadomestila plače.

To velja za vse delavce, saj tudi delavci, ki delajo od ponedeljka do petka, ne dobijo nadomestila za praznik, kadar le-ta pade na vikend (lani sta to bila 1. 1. 2017 in 25. 6. 2017). Zato trditve sindikatov o neenakopravni obravnavi delavcev ne zdržijo razumne presoje.

Opozarjamo tudi na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF), skladno s katero delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. V tej zvezi že veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 in spremembe) v enajstem in dvanajstem odstavku 3.a člena določa odškodninsko odgovornost osebe pristojne za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca, za škodo, ki je bila povzročena z napačno določitvijo in izplačilom plač in subjekte pristojne sprožiti postopke ugotavljanja odškodninske odgovornosti te osebe.

Zato menimo, da so sindikalne zahteve glede nadomestil za praznik povsem neupravičene in morajo delodajalci ravnati skladno z veljavno zakonodajo. Dogovor MDDSZ z enim od sindikatov ne predstavlja zavezujočega pravnega vira, ki bi ga moral delodajalec upoštevati, navodila predstavnikov ustanovitelja v Svetu ter predstavnikov MDDSZ javnim zavodom pa lahko predstavljajo tudi napeljevanje k protizakonitemu ravnanju.