Nagovor Jake Bizjaka, sekretarja SSZS-ja na posvetu Državnega sveta in Ministrstva za zdravje o financiranju dolgotrajne oskrbe (4.10.2017)

Ljubljana, 3. oktober 2017

Spoštovani!

Skupnost socialnih zavodov Slovenije že petdeset let združuje izvajalce skrbi za starejše, ki so se od izvajalcev domskega varstva starejših v tem času prelevili v izvajalce celostne skrbi za starejše, ki nudijo storitve za starejše v instituciji in tudi zunaj nje ter tako postajajo centri celostne skrbi za starejše.

Slovenski domovi za starejše so tako gibalo razvoja skrbi za starejše in so, kljub pogosto neustreznemu normativnemu okviru ter nerazumevanju oblasti, poskrbeli za to, da so se domovi iz bolnišnicam podobnih ustanov prelevili v izvajalce, ki celostno obravnavajo starostnika po socialnem modelu kot osebo, ki ima poleg fizioloških tudi socialne potrebe. Tako smo torej premaknili fokus od stanovalca – fizičnega telesa, pri katerem se izvajajo določeni zdravstveno-tehnični in negovalni postopki, na stanovalca – človeško bitje, ki ima tako fizično kot tudi socialno dimenzijo, ki sta med seboj neločljivo povezani.

Žal pa se nam zdi, da smo na področju skrbi za starejše na neki točki, kjer se odpirajo nova vprašanja, odgovorov pa ni. Ravno zato se na področju financiranja ne premakne naprej in že 20 let stojimo na mestu.

Moje predavanje naj bi predstavilo predvsem težave izvajalcev, ampak kot predstavnik izvajalcev moram uvodoma ugotoviti, da nas srednjeročno za nas ne sme skrbeti, saj nam dela ne bo zmanjkalo. Zato se bom bolj osredotočil na uporabnika, ki mora vedno biti osrednja točka sistema, in na njegove probleme. Ti morajo biti izhodišče za snovanje novega sistema.

Nek pravnik je leta 2009 napisal članek, ki pravi, da priprave nekega zakona ni smiselno začeti, dokler nosilci oblasti dovolj ne opredelijo temeljnega namena zakona, njegovih ciljev in okvirnih idej o posameznih zakonskih rešitvah. Ta pravnik je zdaj predsednik vlade. Če bi videl, kako se ta zakon pripravlja, bi se verjetno malo zgrozil.

Ukvarjamo se s podrobnostmi, ki niso niti najmanj pomembne, ne lotimo pa se ključnih načel in ciljev zakona. Iz vseh dosedanjih gradiv namreč cilji niso razvidni, kar je sicer razumljivo, saj je dolgotrajna oskrba preprosto ureditev, ki omejuje javnofinančne izdatke za stare in pomoči potrebne ter slednje iz bolnišnic seli v, predvsem za javne blagajne, cenejše ustanove, kjer morajo nek del doplačati sami. In to je težko prodati javnosti kot cilj zakona. Žal pa pripravljavci vedno pozabijo povedati, da smo ta, prvi del v Sloveniji že naredili – domovi za starejše smo dejansko po sili razmer postali največja slovenska negovalna bolnišnica. Nismo pa še poskrbeli za drugi del, se pravi, nismo vzpostavili nekega sistema, ki bi poskrbel, da ni dostopnost do te pomoči odvisna le od finančne zmožnosti posameznika in njegovih svojcev. Trenutno starejši, ki na loteriji življenja potegnejo slabo srečko in potrebujejo izdatno tujo pomoč, to pomoč v 70 % krijejo sami ali s pomočjo svojcev.

Zdi se mi, da se nahajamo na točki, kjer se moramo odločiti, kam sploh želimo iti – ali gremo nazaj v hiralnicam podobne zdravstvene ustanove, kjer bomo starejše v čakanju na neizogibno umili in nahranili, ali pa v neke na človeka naravnane ustanove, ki bodo človeka obravnavali celostno in v katerih lahko vidimo svoje drage ali morda tudi samega sebe. Seveda pa vsi upamo, da ta trenutek ne bo nikoli prišel.

Dovolite mi, da zdaj nanizam nekaj problemov, s katerimi se izvajalci skrbi za starejše srečujemo in jih seveda občutijo uporabniki. Namenoma se bom osredotočil na uporabnike z največjo stopnjo potrebe po tuji pomoči, ki bodo potrebovali organizirano pomoč v obliki institucionalnega varstva. Naše probleme lahko na hitro strnemo v tri glavne kategorije: kader, infrastruktura in denar.

Še prej pa moramo omeniti drug problem: vedno večja zdravstvena zahtevnost stanovalcev. Ker nas je demografija, dovolite mi, da sem malo ciničen, povsem nepričakovano prehitela po desni, smo brez bolnišničnih zmogljivosti za starejše, pri katerih ni več neke možnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja. Tako smo slovenski domovi za starejše postali največja slovenska negovalna bolnišnica. Več kot polovica stanovalcev namreč pride neposredno iz bolnice, na nosilih, po možnosti z več bolnišničnimi okužbami, zato moramo nekatere vloge žal tudi zavrniti, saj za njihove potrebe ne moremo kompetentno poskrbeti. Za nagrado pa ti stanovalci, ki bi v marsikateri primerljivi evropski državi sodili v eno od negovalnih bolnišnic, ki je v celoti plačana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, izvedo, da morajo stroške teh storitev v vsaj 70 % nositi sami. To je resno vprašanje, kjer se moramo vprašati, ali smo še socialna država do teh starejših občanov, ki so dali svoje žulje zato, da smo, kjer smo. Po mojem ne.

Kmalu pridemo do vprašanja kadra. Glede na potrebe stanovalcev je tega premalo, žal pa je tako, da se kader na koncu spremeni v ceno in se zato vsi pristojni izogibajo temu vprašanju. Definitivno manjka kadra, da bi lahko stanovalce v večji meri obravnavali kot osebe, gradili odnose z njimi in jim sočutno pomagali v njihovih zadnjih letih oziroma dnevih.

Takoj se pojavi tudi vprašanje infrastrukture, to je zgradb in opreme, kjer skrbimo za naše stanovalce. Zadnji veliki val graditve javnih domov je bil pred 40 leti. 40 let je dolga doba v življenju zgradbe, saj se spremenijo tako koncepti dela kot tudi potrebe starejših. Danes imamo v domovih še predstavnike pred- in medvojnih generacij, ki so pripravljeni potrpeti, ki ne želijo biti nikomur v breme, kmalu pa bo tovrstne storitve potrebovala mnogo številčnejša povojna baby boom generacija, ki nikakor ne bo sprejela namestitve v dvo- in večposteljne sobe. Za bolj plastičen prikaz moram povedati, da imamo v slovenskih domovih skoraj 3500 postelj v tri- in več-, celo šestposteljnih sobah. Samo za predelavo teh sob v sobe, ki ustrezajo standardu, bi ob naložbi 50.000 evrov za novo posteljo potrebovali dobrih 160 milijonov evrov, kaj šele za vzpostavitev standarda v drugih sobah, ki pogosto nimajo svoje kopalnice ali imajo premajhno kvadraturo. Povedati velja tudi, da je v tujini precej jasno, da je življenjska doba domov 30 let, potem pa se porušijo in zgradijo novi. Državo že dolgo sprašujemo, kako naj domovi dosežemo standard, ki ga bo od leta 2021 zahteval pravilnik o tehničnih standardih, pa žal ne dobimo odgovora. Domovi so se v preteklosti prenavljali predvsem iz prihrankov izvajalcev, državne investicije pa niso omembe vredne. Omeniti je treba tudi prilagajanje zmogljivosti spremenjenim potrebam. Žal se bo verjetno spet zgodilo, da se bo nekega lepega dne nek uradnik na nekem ministrstvu zazrl skozi okno in ugotovil, da 1000 starejših ne more do nujno potrebne postelje v domu za starejše in potem na vrat na nos razpisal nove koncesije.

Na koncu pa vedno nujno pridemo do vprašanja denarja, kjer nas Ministrstvo za zdravje vsako leto spomni na to, da še nismo dosegli dna. Sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja je bil zasnovan leta 1992 in je svoje že preživel. Zasnovan je bil odlično, a njegova življenjska doba se izteka, saj so se spremenile demografske razmere, spremenile pa so se tudi potrebe zavarovancev. V domovih pa se delež plačila ZZZS-ja v celotnih prihodkih vztrajno zmanjšuje. Pred krizo, leta 2008, je ta delež znašal 36 %, letos pa bo verjetno pod 30 %. Kljub temu, da so stanovalci – osebe, ki so celo življenje plačevale zdravstveno zavarovanje, – zdravstveno vedno zahtevnejši ter da so delavci vedno starejši in bolj utrujeni.

Poudariti velja, da je trenutna cena zdravstvene nege v domovih za starejše na ravni 91,74 % cene izpred 1. aprila 2009. Kaj bo drugo leto, si glede na trende v ZZZS-ju nočemo niti zamišljati. Bolnišnice se rešujejo z interventnim zakonom, kaj pa drugi izvajalci zdravstvenih storitev?

Letos smo doživeli še novo presenečenje. Že v letu 2016 smo domovi za starejše iz ZZZS-ja prejeli 102,5 milijona evrov plačil za opravljene zdravstvene storitve, za katere smo imeli 108 milijonov odhodkov, od tega je šlo 95 milijonov za plače zaposlenih.

Glede na to, da je v letu 2017 cena za 3,6 % nižja kot v drugi polovici 2016, si lahko predstavljate, v kakšnem položaju smo se znašli. Ampak to še ni bilo dovolj. Vlada se je, ob zagotovilih gospoda Koprivnikarja, ki to področje dobro pozna, da so sredstva zagotovljena, s sindikati dogovorila, da se plače kar konkretno dvignejo. V naši dejavnosti to pomeni 6–9-odstotni dvig plač stroška dela zdravstvenega kadra. Po naših projekcijah tako iz prejetega s strani ZZZS-ja ne bomo pokrili niti stroškov dela kadra, ki naj bi ga morali zagotavljati. Za plače nam bo zmanjkalo 4 milijone, kaj šele za material in druge izdatke. Ministrica Kolar Celarčeva pa nič ... V letu 2018 bo stvar še resnejša, saj nam bo že za plače zmanjkalo 8 milijonov. Rad bi videl junaka, ki s 85 evri iz trgovine prinese za preko 100 evrov blaga …

Kot izvajalci, ki vam bomo pomagali, ko boste obnemogli, smo zato upravičeno zaskrbljeni in zelo pesimistični. Nismo zaskrbljeni zato, ali bo delo za nas, ampak predvsem za to, ali bodo lahko ljudje dobili storitve, ki jih bodo glede na svoje potrebe potrebovali. Ta pesimizem je še globlji, če se po treh letih časa, odkar je prišla ta vlada na oblast, še vedno pogovarjamo o najbolj osnovnem vprašanju, to je, kje bomo dobili nujno potreben dodaten denar. In to ob dejstvu, da ZZZS trenutno ne more več izpolnjevati zakonskih obvez, rešitev za dodatna sredstva pa ni in ni.

Ljudje smo ustanovili državo za doseganje nekih skupnih ciljev. Vlada tako določa prioritete, kako se deli denar, ki se ga z davki in prispevki pobere. To je osnovna funkcija oblasti. Žal se nam zdi, da starejši in pomoči potrebni niso ena izmed prioritet. Zato pozivamo celo vlado, da sprejme odgovornost in ustrezno nastavi prioritete. Žal pa se nam glede na bližajoče se volitve to zdi malo prepozno. Zato se bo tudi vsak volivec moral resno vprašati, ali je vlada poskrbela zanj ali za njegove starše in vzpostavila sistem, ki jim bo ponudil pomoč, tudi če si je ne bodo mogli privoščiti ...

Nujno moramo najti dodatna sredstva – tukaj in zdaj, že v letu 2017 – drugače bo to odrazilo v nezadostni oskrbi stanovalcev.

Tik pred tem predavanjem sem izvedel, da je Ministrstvo za zdravje dejansko že pripravilo predlog. Obžalujem, da ga niso pred tem dogodkom poslali deležnikom, da bi lahko tamkajšnje rešitve vsebinsko obravnavali. Upamo, da so naše spremembe, ki smo jih podali v kar nekaj več desetstranskih dokumentih, upoštevane oziroma vsaj odgovorjene. Pozdravljamo, da so odločevalci prepoznali potrebo po dodatnem viru, na kar izvajalci že dolgo opozarjamo.

Še vedno pričakujemo odgovore na odprta vprašanja, to je na delitev na akutno zdravstvo in storitve dolgotrajne oskrbe. Zanima nas, ali bo sprejet ZZVZZ in kakšne rešitve bomo lahko tam našli. Prav tako nas zanima povezava z Zakonom o socialnem varstvu in na njegovi podlagi sprejeto množico podzakonskih predpisov, ki trenutno zelo podrobno urejajo področje skrbi za starejše.

Kljub predlogu še enkrat pozivam Ministrstvo za zdravje in celo vlado k reševanju akutnih problemov izvajalcev, ki sem jih navedel zgoraj, da vsaj ohranimo raven skrbi za starejše in ne zdrsnemo nazaj proti hiralnicam.

Jaka Bizjak,
sekretar Skupnosti